Proti zločincem na evrskih kovancih

Med slovenskimi partizanskimi poveljniki je prav gotovo najbolj znan Franc Rozman, s partizanskim imenom Stane, oziroma Komandant Stane kot so mu pravili.

On je postal legenda med partizani že med vojno in v njegovo čast so bile že tedaj
napisane pesmi, danes pa je glavna ikona privržencev partizanstva. Že zelo zgodaj po izbruhu državljanske vojne v Španiji se je odzval klicu Kominterne za pomoč tamkajšnji levičarski vladi in se šel tja borit. V mednarodnih komunističnih enotah, ki so se borile na strani španske republike, je napredoval do poveljnika bataljona v mednarodni brigadi. Tudi v partizanski vojski je napredoval od poveljnika Štajerskega odreda do poveljnika 2. grupe odredov nato 4. operativne cone, julija 1943 pa je postal načelnik Glavnega štaba partizanske vojske v Sloveniji s činom generalpodpolkovnika.
Na tem mestu je ostal do smrti 7.11.1944 za posledicami ran, ki jih je dobil med preizkušanjem britanskega minometa. Pozneje so se pojavile govorice, češ da naj pri njegovi smrti ne bi šlo za nesrečo, temveč za sabotažo, ki naj bi jo povzročil Titov odposlanec Arsa Jovanović. Franc Rozman naj bi se zavzemal za samostojnost slovenske partizanske vojske, proti njeni utopitvi v jugopartizansko vojsko, zaradi česar naj bi se ga na tak zahrbten način znebili.

Ni dokazov, ki bi potrjevali to zgodbo, ki je bila morda sproducirana z namenom da povzdigne Rozmana v nekakšnega borca za samostojno Slovenijo, kar pa seveda ne on in ne vojska, kateri je poveljeval, nista bila. Prav mogoče pa je, da je bila ta
zgodba o "južni zaroti" proti "borcu za slovensko (vojaško) samostojnost" lansirana z namenom, da prikrije ljudem neznano poglavje iz njegovega življenjepisa, ki če se domneve izkažejo za resnične, meče na tega "heroja" povsem drugačno luč. Za kaj gre?

V poročilu, ki ga je 17.7.1942 poslal Ivo Loli Ribarju, je Edvard Kardelj zapisal: "Včasih so [partizani] nekaj mnogo likvidirali. Tako je npr. 2. grupa likvidirala mesečno samo na enem majhnem odseku povprečno do 60 ljudi. Zgodile pa so se tudi hujše stvari, o katerih ti pismeno ne bom govoril." Ta navedek se nahaja v Arhivu Slovenije, bil pa je izpuščen v 2. knjigi Dokumenti ljudske revolucije (DLRS), str. 324, opomba 17. Zelo verjetno je bil izpuščen, ker navaja konkretno enoto, ki je zagrešila zločine, in ne govori le o zločinih na splošno, kar sicer v tej knjigi ni (povsem?) cenzurirano. V istem poročilu, to pa je omenjeno v DLRS, je Kardelj še zapisal: "Imamo celo več primerov, da so kratko malo zaprli ali celo postrelili tudi naše zaveznike, da o drugih - o raznih tovarnarjih in bogataših - niti ne govorim" in "Glavno, proti čemer se moramo boriti pri naših partizanih, je sektaštvo, prehod v drugo etapo vojne, zaostrovanje razredne vojne. Večina jih niti ne misli na to, da je to osvobodilna vojna, ampak revolucija, ZSSR in Stalin."
To Kardeljevo pismo dokazuje, da celo sami partizani (vsaj tisti, ki so julija 1942 delovali na Dolenjskem in Notranjskem) niso doživljali svojega boja kot osvobodilno vojno, marveč kot revolucionarno, "razredno" vojno za vzpostavitev komunistične diktature, take kot je vladala v Stalinovi Zvezi sovjetskih socialističnih republik. Močnejši dokaz, da je pri toliko opevanem »NOB« v resnici šlo za stalinistično revolucijo, kar je že med vojno trdila protipartizanska stran, ne obstaja.  Nič čudnega, če so komunistični partizani za dosego tega cilja pobijali celo svoje nekomunistične zaveznike, razne krščanske socialiste, sokole in druge satelite. Sicer pa bi bilo tudi brez tega neposrednega priznanja tovariša Kardelja jasno, da vojska, ki počne take stvari pač ne more biti osvobodilna.


To postavlja na laž tiste, ki opravičujejo partizanske zločine, češ da so bile likvidacije naperjene le proti "kolaborantom" in "sodelavcem okupatorja". Sicer pa je to Kardelj priznal tudi sam v svojem naslednjem pismu Ivo Loli Ribarju, datiranem iz 25.7.1942: "Posebno mnogo je sektaškega odnosa do zaveznikov, kar je privedlo do mnogih nevarnih trenj z zavezniki, zlasti s krščanskimi socialisti; nadalje pretiravajo v pobijanju bele garde, pri čemer gre pogosto za ljudi, ki jih morda niti ne bi bilo treba uvrščati v to kategorijo sovražnikov, so celo posamezni primeri odvratnega mučenja nekaterih ljudi, kar se je razneslo že med prebivalstvom in vrglo zelo slabo luč na lik partizanskega borca; so elementi ropanja itd.". V pismu Zdenki Kidrič iz 2.8.1942 pa je Edvard Kardelj zapisal: "Okrog Mokronoga in Mirne pa so partizani zares delali svinjarije. Na žalost to ni edini primer. V zadnjem času je to glavno vprašanje, ki ga imamo pred seboj." Res, pravi »osvobodilni boj«, ni kaj! Te in podobne "svinjarije" so bile tudi povod, da se je nasprotna stran odločila za usodni korak s tem, da je zaprosila okupatorje za orožje in začela "kolaborirati" z njim, da bi se ubranila pred samooklicanimi "osvoboditelji".

Med temi "osvoboditelji", ki to niso bili, je tedaj igral pomembno vlogo tudi naš Komandant Stane. On je bil poveljnik 2. grupe odredov v času, ko je ta enota zagrešila zločine o katerih je pisal Edvard Kardelj. Postavlja se vprašanje koliko ljudi je ta enota, ki je v povprečju samo na enem majhnem odseku in v enem mesecu pobila do 60 ljudi, pobila skupaj ljudi na vseh odsekih in v vsem obdobju. Za 2. grupo odredov se ve, da je bila to tedaj najboljša partizanska enota, ki je nastala 1.5.1942 s preimenovanjem in preoblikovanjem 1. brigade (ustanovljene 4.4.1942). Sredi junija 1942 je štela okoli 700 borcev, od katerih jih je 550 pod vodstvom Rozmana 20.6. krenilo preko Notranjske in Gorenjske na pohod na Štajersko, kamor jih je po dveh mesecih nenehnih bojev z nemškimi silami prispelo 120. Torej je ta enota lahko počenjala zločine v italijansko okupirani tako imenovani Ljubljanski pokrajini (Dolenjska, Notranjska) le do tega datuma.


Tu se sedaj postavlja logično vprašanje odgovornosti Franca Rozmana za te zločine. V vsaki vojski je poveljnik odgovoren za ravnanje njemu podrejenih v enoti, ki ji poveljuje. Franc Rozman prav gotovo nosi vsaj »objektivno odgovornost« za zločine, ki jih je storila 2. grupa odredov, kateri je on poveljeval. Tudi če ni teh zločinov sam ukazal ali celo lastnoročno storil, pa je dejstvo, da on teh zločinov ni preprečil. Da pa so se zgodili, ne more biti dvoma. Edvard Kardelj prav gotovo ne bi pisal neresnic v škodo partizanske vojske, da ne omenjamo protipartizanskih virov o partizanskem nasilju v tistem času.

In tu ni šlo za nekaj posamičnih primerov, marveč za desetine ali celo nekaj sto ljudi, ki jih je pobila enota pod njegovim poveljstvom. In če ne bi ta enota zapustila Ljubljanske pokrajine, se lahko logično domneva, da bi zagrešila še več zločinov. Namreč, partizansko nasilje na »osvobojenem ozemlju« Ljubljanske pokrajine je svoj vrhunec doseglo ravno konec junija in v juliju 1942 in ni razloga, da ne bi domnevali, da bi bila v primeru njene navzočnosti na tem ozemlju v njem udeležena tudi 2. grupa odredov, če pa je to počela že pred tem. Po raziskavi Žrtve vojne in revolucije (http://www.ds-rs.si/dokumenti/publikaci
je/Zbornik_05-1.pdf ), opravljeni na Inštutitu za novejšo zgodovino je bilo  ozemlju na Dolenjskem in Notranjskem, ki
je bilo od aprila/maja do julija/avgusta 1942 pod nadzorom partizanov, evidentiranih okoli 600 civilnih žrtev, ki so jih ubili partizani, vendar pa to številka ni dokončna, kajti raziskava še ni zaključena. Seznam žrtev iz knjige Črne bukve o delu komunistične OF proti slovenskemu narodu (1944) je še precej daljši, a je treba tam navedene podatke vseeno jemati z rezervo.
Čeprav je Kardelj v svojih pismih grajal te zločine in je partizansko vodstvo sprejelo tudi nekatere ukrepe za zajezitev teh pojavov, ker so se zavedali, da zaradi njih izgubljajo podporo med ljudstvom, pa storilci niso bili kaznovani, kot tudi sicer noben zločinec na partizanski strani ni odgovarjal za svoje zločine. Franc Rozman, katerega enota je nedvomno zagrešila številne zločine, je bil celo povišan v poveljnika slovenske partizanske vojske.

Širši javnosti partizanski zločini v letu 1942 niso povsem neznani, vendar javnost ve o njih mnogo manj kot o zločinih iz leta 1945. Resda so, upoštevaje število žrtev, tudi mnogo manjši, a so za razumevanje medvojnega dogajanja pomembnejši. Namreč ti zločini so vzrok za »kolaboracijo«, domobransko prisego in vse kar zagovorniki partizanstva še danes očitajo drugi strani. Partizanski poboji leta '45 nimajo potenciala za reinterpretacijo medvojnega dogajanja, poboji '42 pa ga imajo in v temelju spreminjajo predstavo o tem kaj je bilo vzrok in kaj posledica tega kar
se je pri nas dogajalo med 2. svetovno vojno, oziroma »kdo je prvi začel«. Po
drugi strani pa je širši javnosti povsem neznana dejavnost partizanske enote enote pod poveljstvom Franca Rozmana -  Komandanta Staneta v takratnem času. V
njegovih življenjepisih, ki so večinoma slavospevi s seznami njegovih junaštev, je njegovo početje spomladi 1942 na Dolenjskem zavito v molk.

To, da je bil poveljnik 2. grupe odredov je vse kar slovenska javnost ve o njegovi dejavnosti v tistem času. Ta ista javnost zasluži, da se natančneje osvetli njegova vloga pri zločinih, katere je zagrešila njegova enota v tistem času. To je potrebno zaradi zgodovinske resnice. Tega človeka se v Sloveniji še danes časti kot narodnega heroja in junaškega poveljnika, toda če se izkaže, da je bil on odgovoren za zločine, katere je počenjala njegova enota, potem je ta njegova slava popolnoma nezaslužena. Tudi če je bil res sposoben vojaški poveljnik, ga to ne more rehabilitirati za morebitne zločine, za katere bi bil odgovoren. Seveda so to zaenkrat le domneve, toda dovolj resne, da se ustanovi komisija zgodovinarjev, ki bi natančneje preučila dejavnost 2. grupe odredov na Dolenjskem spomladi 1942 ter potrdila ali ovrgla domnevno krivdo Franca Rozmana pri zločinih.
Vsako izogibanje, da bi se strokovno nepristransko preučile te stvari, bo le potrjevalo sum, da je bil tudi Franc Rozman odgovoren za te zločine in postavljalo na laž javno podobo, katero je desetletja o njem skrbno gradila komunistična propaganda.

To je tem bolj pomembno tudi zato, ker je po tem človeku poimenovana tudi vojašnica Slovenske vojske (SV) v Mostah v Ljubljani, kar pa se tiče vseh nas davkoplačevalcev, ki plačujemo za SV. Bil bi škandal brez primere, če bi vojska demokratične države poimenovala svoje vojašnice po ljudeh, ki so zagrešili vojne zločine v imenu totalitarne ideologije, kot je komunizem. Predstavljajte si reakcijo evropske javnosti, če bi vojašnice sedanje nemške vojske nosile imena esesovskih in drugih nacističih zločincev! Že samo poimenovanje po partizanskih poveljnikih je neprimerno, kajti to na posreden način nakazuje, da je današnja Slovenska vojska (SV) dedič medvojne partizanske vojske, kar je nesprejemljivo iz več vidikov.
Po eni strani je SV vojska neodvisne države Slovenije in ne ozemeljski del neke druge vojske, kot je bil to primer s slovenskimi partizani, ki so bili del jugoslovanske
partizanske vojske. SV je depolitizrana vojska, katero naj bi vsi Slovenci, ne glede na politično prepričanje, sprejemali za svojo in se identificirali z njo, partizanska vojska pa je bila tipična strankarska vojska Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), kar je bilo na zunaj vidno v njenih simbolih in institutu političnega komisarja, kot predstavnika KPJ v vojski. Partizanov že med vojno velik del slovenskega naroda ni doživljal kot svojo vojsko, tudi zaradi zaradi zverstev, katere je zagrešila ta vojska in o katerih je pisal Edvard Kardelj. Največji moralni neuspeh tega gibanja, ki se je razglašalo za »narodnoosvobodilno« je bilo dejstvo, da je znatni del naroda v njih videl večje zlo od okupatorjev ter se bil prisiljen obrniti k tujcem po zaščito pred
domačimi »osvoboditelji«.
Kljub večdestletnemu sistematičnemu vsiljevanju komunistično-partizanskega pogleda na medvojno dogajanje od vrtca naprej, pa tudi danes velik in vedno večji del slovenskega naroda v partizanstvu ne vidi silo, ki se je borila za svobodno Slovenijo, marveč za komunistično Slovenijo v
Titovi Jugoslaviji. Bilo bi jih še več, če bi več ljudi poznalo tudi drugo,
protipartizansko plat našega medvojnega dogajanja, mnogi pa še vedno čutijo nesproščenost in celo strah ob javnemu izražanju svojega mnenja, ki se ne ujema s partizansko »resnico«. Tako partizantvo kot domobranstvo ne moreta biti povezovalna dejavnika slovenskega naroda, identifikacija sedanje slovenske države s katerimkoli od njiju (v praksi je to aktualno le za partizanstvo, katerega nekateri vztrajno vsiljujejo kot vsenarodno gibanje iz katerega naj bi izšla današnja Slovenija) pa le podaljšuje razdvojenost v narodu in onemogoča spravo.
Ta zapis ne pomeni prejudiciranje krivde Franca Rozmana – Komandanta Staneta. Vsekakor pa obstaja utemeljen sum, da je on zagrešil vojne zločine. V interesu zgodovinske resnice, preseganja delitev med Slovenci, kredibilnosti Slovenske vojske in nenazadnje tudi zaščite dobrega imena Franca Rozmana pa je nujno, da se ugotovi polna resnica o tem človeku. Dolžnost naših šol je, povedo mladim rodovom resnico in ne mite o našem medvojnem dogajanju.

Pomeni pa izdaja spominskega kovanca nominalne vrednosti dveh evrov z njegovo podobo žalitev za vse narode Evrope, še posebej pa za Slovenski narod, saj se je boril za režim, ki je premnogo Slovenscem prinesel smrt, trpljenje in črno prihodnost, poleg tega pa je režim, za katerega se je zgoraj omenjeni boril tudi na območju EU označen za zločinski sistem, izenačen z nacizmom in fašizmom...